Ko danes pomislim na svoj prvi stik z 3D modeliranje, se mi zdi kar malo smešno, kako zmedeno sem začel. Nekega popoldneva sem sedel za računalnik z idejo, da bom naredil preprost model sobe. Zdelo se mi je, da bo šlo hitro. Postaviš stene, dodaš pohištvo in to je to. No, realnost je bila precej drugačna.
Program, ki sem ga odprl, me je pričakal s kopico gumbov in orodij, za katera sploh nisem vedel, kaj pomenijo. Poskusil sem potegniti prvo linijo in na zaslonu se je pojavila nekakšna čudna figura, ki ni imela nobene zveze z mojim načrtom. Že takrat bi lahko obupal, a me je firbec držal naprej.
Prvih nekaj ur je bilo bolj kot ne poskus in napaka. Stene so bile postrani, mize so bile večje od omar in nekaj časa sem se boril celo s tem, kako pravilno zavrteti pogled. Ampak ko mi je končno uspelo postaviti prostor in dodati prve teksture, sem dobil tisti občutek, da se splača vztrajati.
Najbolj me je navdušil trenutek, ko sem odkril, kako dodati svetlobo. Kar naenkrat je model dobil globino. Sončni žarki skozi virtualno okno, sence na tleh… skoraj sem pozabil, da gledam le digitalno verzijo.
Zdaj 3D modeliranje uporabljam precej pogosteje. Ni več samo hobi, pomagal mi je pri načrtovanju nove kuhinje, pri prikazu izdelkov v spletni trgovini in celo pri pripravi preprostih predstavitev za sodelavce. Jasno, še vedno naredim napake in včasih porabim pol dneva, da popravim en majhen detajl, ampak to je del igre.
Ko danes odprem svoj prvi projekt in ga primerjam z zadnjim, vidim, kako daleč sem prišel. In prav to mi je najbolj všeč, da pri 3D modeliranje nikoli ne zmanjka novih stvari, ki se jih lahko naučim.
Včasih se zalotim, da odprem program za 3d modeliranje brez posebnega cilja, samo zato, da kaj ustvarim. Takrat nastanejo najbolj zanimivi modeli: spontano, brez pritiska, čisto iz radovednosti in igre.…