Spet tekmovanje na drugem koncu države. Tokrat je na meni vrsta, da poskrbim za prevoz. Zmenjeni smo, da vsak enkrat pelje. To bo smeha na tem športnem potovanju. Moj avto je majčken, največ štirje se lahko peljemo, je športna različica. Zame in za mojo drago in najinega pasjega koštruna čisto dovolj velik. Pa še samo dvojna vrata ima. Zanimivo bo gledat Gregorja kako se bo spravil na zadnje sedeže avtomobila. Fant pri svojih devetdesetih kilogramih meri v višino skoraj dva metra. Upam, da se mi kje ne zatakne in ne bo mogel ne ven ne not. Tudi Nejcu ne bo lahko. Vajen je velikih in visokih avtomobilov. Moj športni Volvo pa je skoraj pri tleh. V avto ne bo problem, problem bo nastal, ko bo moral svojih stotrideset kilogramov dvigniti iz njega.

Jaz in Enej sva edina, ki nama vstopanje in izstopanje ne bo delalo preglavic. Meni ne, ker sem šofer in prostora bo več kot dovolj, pa še vajen sem svojega avta, Enej pa je še itak kot otrok, šteje komaj sedemnajst let in bo smuknil noter kot riba v vodo. Tudi moj avto bo na preizkušnji. Še nikdar ni peljal toliko tovora, v teži mislim. Pnevmatike na kolesih bo potrebno še dodatno napolniti. Po tej vožnji sem spoznal, da športni avtomobili za visoke in močnejše voznike zahtevajo povsem drugačen pristop k udobju, vstopanju in izstopanju. Tako se štirje mušketirji odpravimo proti cilju. Res je bilo smeha, kot sem predvideval. Gregor je takoj zadel z glavo v rob strehe avtomobila, noge so se mu tudi zapletle z varnostnim pasom, Nejc pa je padel na sedež kot krogla pri balinanju. Potem pa še težave z varnostnim pasom, skoraj prekratek, da bi objel cel njegov trebuh. Navadno smo na takih športnih tekmovanjih naredili tri ali štiri postanke. Da pokadimo cigareto in spijemo kavo. Danes se zmenimo samo za en postanek nekje na polovici poti, da se slučajno kdo ne poškoduje.…