Utrujenost zaradi prvega dneva hoje v hribih nas je vse kar hitro spravila v postelje. Oskrbnik koče nam je svetoval, da spimo kar dobro oblečeni, saj je bil napovedan konkreten padec temperatur čez noč.
Septembra je pač vreme v hribih takšno, dnevi so vroči noči pa mrzle.. Kamin na planinski koči pa greje samo veliko skupno sobo. Za ta namen smo zraven prinesli spalne vreče, da nas ne bo zeblo. In res, noč je bila izredno hladna, prav si začutil mrzel veter, ki je zapihal skozi majhno odprto okno. Je moralo biti odprto, drugače bi v sobi bil zatohel zrak, ki nam ne bi dovolil spanja. Jaz, kot vedno, sem v spalni vreči spal samo v spodnjem perilu. Še nikoli do sedaj me prehlad ni premagal. Vedno pa imam pri sebi še torbico prve pomoči, da je pri roki prašek s c vitaminom, če me slučajno prehlad naleze.
Še pred svitom se brez budilke prebudim. Ostale še slišim kako globoko dihajo, še spijo. Pogledam na uro, še pol ure in bujenje. Potihoma vstanem, pospravim posteljo in pripravim nahrbtnik za na pot ter se odpravim dol v skupno sobo. Oskrbnik je že za točilnim pultom, njegova žena pa pridno premika lonce po kuhinji, sobica pa prijetno topla. Iz kamina prihaja vonj po dimu, sliši se prasketanje ognja. Prav lepo idilično. Naročim zajtrk za nas osem in se odpravim nazaj gor, da jih prebudim. Najprej v moji sobi prebudim ostale tri, ki se kar s težavo skobacajo iz tople postelje. Stopim še v drugo sobo. Še pred odprtjem vrat slišim tiho kašljanje.
Aha, nekoga je prehlad pošteno nalezel. Upam samo, da ni prehudo. Počasi in previdno vsakega posebej potresem po rami, da jih prebudim. Čas je, gremo, zašepetam. Dobimo se spodaj.
Za Majo, ki je staknila kar močan prehlad, naročim še vroč planinski čaj, da se pogreje pred odhodom. Upam, da ta prehlad ne bo ovira na poti proti vrhu.…