Vedno sem imela rada večere na vrtu. Tiste poletne, ko se dan počasi že poslavlja, vse okoli tebe pa rahlo zaživi v tistem tihem, nežnem ritmu narave. A šele ko sem lansko poletje dodala nekaj preprostih detajlov, so ti večeri res dobili poseben čar. Glavno vlogo so imele lanterne.
Na začetku sem kupila le dve, bolj iz radovednosti kot nekega načrta. Postavila sem ju ob vrtno mizo in ko je padel mrak, je svetloba mehko osvetlila prostor in ustvarila občutek topline. Takrat sem prvič začutila, da lanterne niso le okras. So del vzdušja. Del zgodbe.
Kasneje sem jih dodala še več: na ograjo, na okensko polico, nekaj sem jih obesila na drevo. Vsaka ima svojo svetlobo, svojo obliko in svoj občutek. Zvečer jih prižgem brez razmišljanja, to je postal ritual, ki označuje konec dneva in začetek tistega počasnejšega, večernega časa.
Lanterne so postale stalnica tudi v notranjosti hiše. V dnevni sobi, na stopnicah, celo v kopalnici ob kadi. Njihova svetloba ni močna, ni vsiljiva, ravno nasprotno. Delujejo pomirjujoče. In kar mi je najbolj všeč, niso vezane na letni čas. Pozimi prinesejo toplino v dom, poleti pa mehko svetlobo na terasi.
Danes si večerov brez njih ne predstavljam več. Lanterne niso drag dodatek, niso zapleten sistem razsvetljave, so pa preprost način, da prostoru daš dušo. In vsak večer, ko se usedem pod drevo, zavita v odejo, s skodelico čaja in ob njihovi svetlobi, mi je jasno, zakaj. Ker so tiste male stvari tiste, ki ostanejo.
Tudi gostje jih vedno opazijo. Pogosto me vprašajo, kje sem jih kupila in kako jih kombiniram. Resnica je, da lanterne niso stvar pravil. Lahko so kovinske, lesene, barvite ali povsem preproste. Pomembno je, kako se zlijejo s prostorom in občutkom, ki ga želiš ustvariti. Zame predstavljajo mir, domačnost in tisti občutek, da si na varnem. In v današnjem svetu je to nekaj, kar šteje največ.