Za konec tedna sva se z bratom odločila, da obiščeva očeta na njegovem vikendu, kjer je že vse od začetka pomladi. Očitno je imel res ogromno dela, ker ga celo zimo ni bilo tam.
Na koncu mu je ostalo samo še barvanje napušča, za kar pa sta potrebna vsaj dva moža. Pričakovala sva, da bo to bolj delovni obisk, se pa je vse skupaj hitro spremenilo v pravo družinsko doživetje. Ko sva v soboto zjutraj prispela na vikend, naju je oče že pričakal pred hišo z vedrom bele barve, čopiči in zaščitnimi folijami. Kaj fanta, sta pripravljena, da zavihamo rokave, je dejal z velikim nasmeškom na obrazu in nama dal vedeti, da je prav vesel najine pomoči. Občutek skupinskega dela je bil takoj prisoten, vsak je prevzel svoj del naloge in hitro smo se lotili brušenja in čiščenja. Sledilo je še barvanje napušča.
Kljub fizičnemu delu na višini je bilo vzdušje sproščeno. Med barvanjem smo si pripovedovali zgodbe iz otroštva, se spominjali zabavnih dogodkov z vikenda in si izmenjevali šale. Oče je večkrat poudaril, kako lepo mu je, da nismo skupaj le ob praznikih, temveč si znamo vzeti čas tudi za takšne, povsem običajne delovne dni. Ko smo zaključili s prvo plastjo barvanja je oče presenetil z idejo o pikniku. Hitro je stekel v hišo in iz hladilnika potegnil domače klobase, sir, zelenjavo in seveda hladno pijačo. Brat ja zakuril žar, jaz sem pripravil mizo. Oče je iz garaže prinesel še star radio in nastavil na lokalno radijsko postajo, ki je vrtela vsem poznane domače uspešnice. Popoldne smo preživeli v senci pod staro češnjo ob okusni hrani in pijači ter se sproščeno pogovarjali. Vsak je prispeval svoj del.
Do večera smo barvanje napušča končali in prav sijal je v novi podobi. Bili smo utrujeni in zadovoljni, da smo ta vikend preživeli skupaj in uživali v preprostih radostih življenja.